Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Uglasbitve Prešernovih poezij so pred leti zelo uspešno predstavili Vlado Kreslin (O, Vrba), Aleksander Mežek (Trnovo, kraj nesrečnega imena) in nekateri drugi pevci. Tokratni televizijski projekt z naslovom Prešeren v preoblekah pa predstavlja priljubljene uglasbitve Prešernove poezije v izvedbi sedanjih pevcev popularne glasbe in v novih priredbah za big band. Ob spremljali Big banda RTV Slovenija bodo svojo glasbeno interpretacijo in doživljanje Prešernove nesmrtne poezije predstavili Raiven, Tokac, Alex Volasko, Nina Strnad in Gregor Strasberger Štras (Mrfy). Projekt je nastal pod okriljem Uredništva glasbenih in baletnih oddaj. Idejno zasnovo in scenarij je prispeval urednik oddaje Daniel Celarec, režiserka je bila Tina Novak, dirigent Big banda RTV Slovenija pa Tadej Tomšič.
Komični kratki filmi Kaye Tokuhisa se poigravajo s spoznanjem, kako malo se zavedamo samoumevnosti našega vsakdanjega sporazumevanja. »Imava malo časa, da se kam pride ali kaj opravi.« V prvem delu z naslovom Kozarec vode mož in žena presodita, da ju natakarica v baru ne razume, zato začneta govoriti v drugem jeziku – s pomočjo slovarskih razlag.
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
Pogovorna oddaja odpira prostor za poglobljeno razpravo o aktualnih in družbeno perečih tematikah sodobnega časa. V prvi oddaji se s pomočjo strokovnjakov, raziskovalcev spleta, psihologov in sociologov pogovarjamo o vplivu najrazličnejših spletnih aplikacij na naša življenja. Kako na naše odločitve vplivajo vplivneži, zakaj je ta poklic vse bolj priljubljen pri mladih in s kakšnimi težavami se srečujejo sami? Kako odvisni smo od najrazličnejših zaslonov in kdaj bi morali poiskati pomoč? Pogovoru v studiu se s svojimi izkušnjami in mnenji pridružujejo tudi mladi ter skupaj s strokovnjaki pojasnjujejo in razbijajo stereotipe o digitalnih domorodcih. Voditelja: Tina Antončič in Dino Subašić
Pot, ki jo s snemalcem z avtomobilom prevoziva od Ljubljane do Bihaća, ne traja dlje kot tri ure. Migranti, ki se skozi gozdove iz Bihaća odpravijo proti Ljubljani, proti Evropski uniji, porabijo zanjo od 10 do 15 dni hoda. Še huje je, da nekateri cilja sploh ne dosežejo, da po tej poti hodijo v krogu. Mnogi se podajajo nanjo znova in znova – že leta. Pot v svobodo in lepšo prihodnost, o kateri sanjajo mladi migranti, ki so ostali ujeti v Bosni in Hercegovini – večina jih je mlajših od 30 let –, je polna preprek in smrtonosnih pasti. Zato jo imenujejo »game« – igra, tvegana igra. In ta poteka neprenehoma. Na poti jim pretijo divje živali, roparske tolpe, mine, težki vremenski pogoji, ograje iz bodeče žice, srečujejo pa se tudi z nasiljem obmejnih organov, pogosto so jim kršene osnovne človekove pravice. Hasan, Elena, Dželul, Jusuf, družina Ghalandari in še mnogi drugi so nam, s tem ko so nam za trenutek dovolili vstopiti v svoja življenja, odgrnili pogled v usodo migrantov, ujetih v državah na obrobju ali zunaj Evropske unije. Če v »igri« zmagaš, stopiš v nov svet. Z odlagališča ljudi v svet, za katerega ti mladi upajo, da jim bo omogočil dobro življenje. Avtorica: Vanja Kovač.
Naša junaka Bit in Anže v tokratni oddaji pot začenjata v prestolnici "nove" celine. Tam pa ju bolj kot Bela hiša in ostalo kolesje ameriške birokracije navduši nadvse napredna trgovina. Pot nadaljujeta skozi Vzhodno Virginijo, kjer se jima izpolni ena izmed otroških želja, poleg tega pa si pripravita pravo slovensko kavo - z mogočnim razgledom. Da ju Američani sprejmejo za čisto svoja, si spotoma kupita še pravo pravcato orožje.
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
Film Pragozd Krokar predstavi največji pragozdni rezervat v Sloveniji, bukov pragozd Krokar na slemenu Borovške gore. Lani je bil vpisan na UNESCOV Seznam svetovne naravne dediščine kot starodaven in prvinski bukov gozd s posebno univerzalno vrednostjo. Odmaknjen visoko nad dolino Kolpe ta pragozd obstaja že vse od časa pred ledenimi dobami. To so pokazale genetske raziskave v evropskih bukovih gozdovih in primerjave med rezultati teh raziskav. Pragozd Krokar je zato eno od izjemno redkih ledenodobnih zatočišč bukve, ki se je po ledenih dobah razširila z jugozahodnega obrobja Alp po vsej srednji Evropi.
V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin
Krajinski park Logarska dolina je eden starejših slovenskih krajinskih parkov. Lani je minilo 30 let od njegove ustanovitve, in prav skladnost med naravo in ljudmi, ki tu živijo in oblikujejo kulturno krajino, je njegova velika odlika. Ena najlepših ledeniških dolin v Alpah vedno znova prevzame obiskovalce s svojo krajinsko podobo in preseneti z divjino, ki jo skriva v stenah, krnicah in pobočjih, ki so jih oblikovale gorotvorne sile in ledeniki. Cvetoče alpske trate, melišča, živali visokogorja, gorski gozd in pašnik, divja in ukročena Savinja so njeni obrazi.
V tokratni oddaji bomo rušili predsodke in stereotipe, da je ljubezen namenjena le mlajšim. Da je ljubezen življenjsko gorivo za vsakogar, ne glede na leta, v oddaji poudarja psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek. Z njo se strinjata tudi zakonca, ki svoj odnos negujeta ne glede na to, da je eden od njiju že v domu za starejše. Zakonca Grum, nesojen par iz mladosti, ki sta se po več kot 70 letih spet našla in pred letom dni tudi poročila ter zakonca Turnšek, ki sta se v jeseni svojega življenja našla celo prek spletnega portala, pa do nas prinašajo sporočilo, da je lahko ljubezen v zrelih letih še bolj polna, zrela, izpopolnjujoča, tudi romantična in da se je zanjo vredno boriti. Ne glede na leta oziroma še sploh v zrelejših letih.
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Tokrat sta naša junaka Bit in Anže popotniško zastavo zapičila v Severni Ameriki. Ampak ne jim povedati, ker so precej ponosni, ko je govora o zastavah. Njuna pot se začne v mestu, ki nikoli ne spi – New Yorku. Tam spoznavata, kako odprti so Američani in kako hitro so pripravljeni priskočiti na pomoč. Pot nadaljujeta skozi Fiiladelfijo, ki ju s svojo surovostjo pretrese do kosti. Zadnja popotna točka tokratne epizode pa je Baltimore.
Kaj imajo skupnega najboljši slovenski hokejist Anže Kopitar, klimatologinja in Nobelova nagrajenka Lučka Kajfež Bogataj, pevec in glasbenik Siddharte Tomi Meglič, mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in današnji šolarji? Misijo učenje. Vsi so že kdaj v šoli dobili slabo oceno, se česa težko naučili, pa tudi našli svoj recept za lažje učenje in odkrili svoj najljubši predmet. V Misiji učenje nas bodo otroci, pod strokovnim vodstvom pedagoške psihologinje dr. Sonje Pečjak, popeljali na pot od prvega srečanja z učno snovjo in različnih metod učenja do spoznanja, da se je lažje učiti, če vemo, kako. Kako se torej lotiti učenja, če imamo pred sabo veliko učnega gradiva? Kako poiskati bistvo, narediti dobre zapiske? Kako si lažje zapomniti učno snov s pomočjo časovnega traku?
Klasična glasba je bila pop glasba svojega časa, klasični glasbeniki pa pop zvezde. Prva zvezdnika v klasični glasbi sta bila Franz Liszt in Nicolo Paganini, na njunih koncertih je občinstvo padalo v trans. V oddaji z moderatorjem Juretom Godlerjem na zabaven način spoznavamo vlogo klasične glasbe v današnjem času, obenem pa se sprehodimo tudi skozi zgodovino glasbe. O svojih občutkih o klasični glasbi v oddaji sproščeno spregovorijo pop zvezdniki, ki so svojo glasbeno pot začeli prav v klasični glasbi: Jan Plestenjak, Neisha, Omar Naber, Brigita Šuler, Raay, Matjaž Vlašič, Boštjan Gombač in Matjaž Robavs (Eroika). V oddaji nastopa tudi DJ Umek, ki je prav za to oddajo priredil odlomek Vivaldijevih Štirih letnih časov. Oddaja je primerna za vse generacije in postopoma uvaja gledalca v bogat svet klasične glasbe. Urednik oddaje Daniel Celarec, moderator Jure Godler, scenarista Daniel Celarec in Aleš Žemlja, direktor fotografije Pavel Jurca.
Da je osamljenost med ljudmi, predvsem starejšimi, alarmantna, zelo razširjena obenem pa najbolj prezrta bolezen in do česa vsega lahko človeka pripelje, tako duševno, telesno in socialno, bosta v oddaji opozarjala zdravnica družinske medicine in predavateljica dr. Darinka Klančar ter gerontolog dr. Jože Ramovš. Izkušnje o tem, kako se prikrade, katere življenjske situacije nas vanjo potisnejo, kako boli, kako se izviti iz njenega primeža, kako obsežna in prikrita je med nami, bosta z nami delili gospe Fani in Frančiška ter gospod Štefan.
Bit in Anže, "Nord brothers", kot ju kličejo domačini, si tokrat ogledujeta eno izmed sedmih čudes sveta, njuna mehiška dogodivščina pa se nadaljuje preko Meride in Tuluma. Mimogrede še obiščeta kraj, ki nosi enako ime kot priljubljena specialiteta, ki pa s krajem nima nič skupnega. V naravnem rezervatu se spoznata z dinozavri, na koncu poti pa si oddahneta na dolgih peščenih plažah Holbosha.
Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.
Svet zanju ni prevelik, adrenalin in poslanstvo pa kar kličeta, da se jima odzoveta: mladi vloger Bit in njegov brat se podajata na pot po vseh kontinentih in doživljata svojevrstne dogodivščine ter širita pozitivno energijo. Da se pišeta Sever, je morda naključje...ali pa tudi ne. Pot ju vodi tako na sever kot na jug, tako na vzhod kot na zahod. Odvisno, s kakšne perspektive gledamo na situacijo. Eno pa je zanesljivo: njuna pot je "odbita"! Peripetije na letališču so le svojevrsten uvod v nepozabno dogodivščino naših junakov Bita in Anžeta, ki spoznavata Cancun, njegovo zgodovino in kilometrske plaže, obenem pa se soočata s tanko ločnico med prestižem ter kruto realnostjo in bedo. Na JZ obiščeta eno najbolj znanih naravnih mehiških znamenitosti Cenote. Prečkata Las Coloados, ki slovi po solinah roza barve in flamingih. Prvi del se zaključi v mestu Valladolid, ki s svojo tipično arhitekturo pusti prav prijeten vtis.
Perujska Amazonija spada med najbolj biotsko raznovrstne kraje na svetu in je dom še zadnjih ljudstev, ki živijo odrezana od sodobnega sveta. V osamo so se pred več kot stotimi leti zatekla pred okrutnim izkoriščanjem, zasužnjevanjem in nasiljem podjetij, ki so tu pridobivala naravni kavčuk za cvetočo avtomobilsko industrijo. A zadnja leta so stiki med pripadniki skupine Mashco Piro in staroselsko skupnostjo z druge strani reke, ki je sprejela norme t. i. civiliziranega sveta, pogostejši. Režiser Carl Gierstorfer razišče, kakšna usoda čaka prve in druge, saj prav vse ogrožajo izsekavanje gozda, rudarjenje zlata in preprodajalci drog. THE RIVER BETWEEN US / Nemčija / 2021 / Režija: Carl Gierstorfer
Neveljaven email naslov